Ljubljana, 28. aprila 2011

V razmislek upokojenkam in upokojencem pred referendumom o pokojninski reformi.

Zakaj bodo modri in preudarni upokojenci in upokojenke na referendumu podprli sprejem nove pokojninske zakonodaje?

Ko je pokojninski sistem, ki je dobil ime po »železnem« kanclerju Bismarcku nastal, je upokojitev doživel eden od petih upravičencev; danes jo doživijo štirje od petih. Ko je ta sistem nastal, je petdeseto leto doživel vsak drugi prebivalec zahodne in srednje Evrope (zato še vedno slavimo Abrahama); število stoletnikov naj bi se do leta 2050 povečalo za petnajstkrat. Povprečna življenjska doba Slovenk in Slovencev se je leta 2008 povečala za 73 dni ali za skoraj pet ur vsak dan.

Kaj to pomeni?

Pomeni, da se svet okoli nas pač spreminja (kako naj bi bilo sploh drugače) in da tudi sedanja reforma ni zadnja. Ne gre več za vprašanje, ali so spremembe pokojninske zakonodaje potrebne. O tem ne odločamo več mi, o tem odloča nastajanje dolgožive družbe, ki je velik in hvalevreden dosežek razvoja zadnjih petdesetih let. Pač pa gre za vprašanje, kakšne naj bodo te spremembe, da bodo pravične do vseh generacij, zlasti pa do naše generacije, ki je mlajšemu rodu zapustila izjemno dobro dediščino. Zaradi te bogate dediščine, pa tudi zaradi velikega, čeprav nikoli izmerjenega sedanjega prispevka starejše generacije k preživetju celotne družbe, nihče nima pravice trditi, da so starejši breme te družbe. Kako so s to bogato dediščino zadnjih dvajset let razpolagali, je že drugo vprašanje, o katerem bomo morali tudi starejši še povedati svoje – grabežljivcem in politikom, ki so jim držali vrečo.

Kakšne torej naj bodo te spremembe?

Medgeneracijska solidarnost je dvosmerna. Vsakokratna zaposlena generacija prispeva sredstva v pokojninsko blagajno za to, da upokojenci in upokojenke dobivajo svoje pokojnine. Gre v resnici za tisto, čemur bi rekli odloženi del plače: denar, ki si ga ne dam izplačati, ko sem v delovnem razmerju, si dam izplačati, ko se upokojim. Ta denar torej ni socialna pomoč, marveč je moj denar in moja pravica. Takšen sistem imenujemo na kratko prvi steber pokojninskega sistema in velja po vseh izkušnjah, zlasti pa po izkušnjah zadnje in še trajajoče svetovne finančne krize, za najbolj pravičnega in stabilnega. In to je ena smer. Druga smer je zaveza starejše generacije, da bo vztrajala pri takšnem pokojninskem sistemu, ki bo tudi mlajši generaciji zagotavljal, da bodo nekoč tiste štirje od petih – ali pa kar vseh pet! – dobivali zasluženo pokojnino. Reforma, o kateri bomo odločali na referendumu, jim mora zagotoviti prav to. In jim tudi zagotavlja.

Ali je treba resnično dvigovati starostni prag za upokojitev?

Starost, onkraj katere se začenjajo zdravstvene težave, se v povprečju zvišuje. Spet smo pri Abrahamu, ki ga je pred dobrim stoletjem doživel le vsak drugi prebivalec zahodne in srednje Evrope. Življenjska doba in doba zdravega življenja zdaj segata v povprečju že tja prek sedemdesetega rojstnega dne. Nova zakonodaja mejo za upokojitev dviguje postopno, za drugo pa očitno skrbi življenje samo: že zdaj je povprečna upokojitvena starost za moške presegla šestdeseto leto starosti. V čem je torej težava?

Kakšni so ugovori nasprotnikov novega pokojninskega zakona?

Zdi se, kot da Slovenke in Slovenci nismo več sposobni videti celote, kot da se ne bi zavedali, da je blaginja vsakogar od nas odvisna od blaginje celote. Zakon je slab, ker ne rešuje vprašanja delovnih mest, pravijo nasprotniki. Toda: ustvarjanje delovnih mest ni naloga tega zakona, naloga tega zakona je zagotavljanje preživetja pokojninskega sistema. Zakon je slab, češ da podaljševanje delovne dobe jemlje zaposlitev mladim, pravijo nasprotniki. Še nikjer v Evropi niso dokazali, da bi ta trditev držala, prej nasprotno – starejši delavci so dražji in se jih delodajalci izogibajo. Zakon je slab, ker sili izčrpanega delavca delati dlje (teza o smrti na delovnem mestu), pravijo nasprotniki. Toda namesto da bi nasprotovali novi pokojninski zakonodaji, bi bilo pametneje, če bi se zavzemali za sprejem zakonodajnih in drugih rešitev, ki bi krepila varstvo pri delu in s tem preprečevale proizvajanje izčrpanih delavcev. Razen tega pa zakon že sam vsebuje rešitve, ki takšnemu delavcu zagotavlja ugodnejše pogoje upokojevanja. In še pravijo nasprotniki zakona, da bi bila edino sprejemljiva takšna formula usklajevanja pokojnin, ki bi dajala še večjo težo rasti povprečne plače in manj teže inflaciji. Žal na to vprašanje tudi ciganka ne zna odgovoriti: če bo inflacija visoka – in vse kaže, da iz krize ne bomo prišli brez nje – se zna pokazati, da je sedanja rešitev za upokojence ugodnejša od tiste, za kakršno se zavzema stranka, ki je vsaj po imenu upokojenska. Sploh pa demagogija še nikjer ni pripeljala do pravih rešitev.

Kakšne utegnejo biti posledice, če bo novi pokojninski zakon zavrnjen?

Slabe, če ne kar usodne. Že okoli 30 odstotkov sredstev pokojninske blagajne zagotavlja državni proračun. Ta je v težavah in tudi članstvo v Evropski uniji nam nalaga stroge obveznosti. Če bo državni proračun še leto, dve ali tri podhranjen, ne bo mogel (ali hotel) izpolnjevati svojih obveznosti do pokojninske blagajne. Računi kažejo, da bi se morale pokojnine v takšnem primeru zmanjšati za okoli tri odstotke. Če naj najnižja pokojnina ostane nad pragom revščine, bi se morale višje pokojnine zmanjšati za višji odstotek. To pa spet pomeni, da bi se razpon med pokojninami skrčil. In temu smo včasih rekli uravnilovka. Takšen razvoj pa bi imel spet druge, usodne posledice. Zakaj bi namreč delovno aktivni prebivalci plačevali v pokojninsko blagajno prispevke v skladu z višino svojega dohodka, če bi bilo že vnaprej jasno, da bodo iz nje dobivali manj, kot bi jim glede na višino vplačila pripadalo? Ali z drugimi besedami – soočeni bi bili z razpadom sistema, za katerega smo na začetku ugotavljali, da se je v dobrem stoletju in zlasti v zadnji finančni krizi izkazal za najbolj zanesljivega.

Najbolj otipljiva posledica sprejema novega zakona pa bo odprava razvpitega 151. člena sedanjega zakona, to je člena, zaradi katerega nam vsako leto ob prvi uskladitvi zmanjšujejo pokojnine za 0,6 odstotka.

Čas za politikantske in sebične igrice se je iztekel, le da mnogi, ki nastopajo v političnem ringu, tega še niso dojeli. Odločitev na referendumski dan bo v veliki meri preizkus razumnosti in modrosti slovenskega volivca in volivke. Tako MZU kot ZDUS sta se zato odločila, da upokojenke in upokojence povabita, da na referendumu 5. junija glasujejo v podporo novemu pokojninskemu zakonu.

Za Izvršilni odbor MZU Ljubljana

M. Sedmak, predsednik